»Baby, you can drive my caaar…«, se na ves glas sliši iz radia. Pločevinka energijske pijače je skoraj prazna. Vozim se domov, po treh nastopih. Sama v avtu, sama na cesti. Nikjer nikogar. Morda zato, ker je ura okrog polnoči. V eni roki držim volan, v drugi kos ocvrtega mesa (popotnica gostilne, kjer je bil zadnji nastop). Malce sem utrujena, a kljub vsemu uživam v vožnji. Pozorno in zbrano gledam na cesto. V ustih žvečim meso, v mislih pa premlevam spomine na vse kilometre, ki sem jih prevozila, tako ali drugače.  

Izpit sem naredila v srednji šoli, takoj, ko se mi je ponudila priložnost. No, ne ravno takoj, ker sem najprej dvakrat padla. Prvič sem padla zato, ker mi je pred avto skoraj padel pijanec. Pravzaprav ga je zanihalo na cesto in nato nazaj na pločnik. Nisem ga povozila, je pa bil povožen moj uspeh na izpitu. Na drugi izpitni vožnji sem morala vozilo obrniti na primernem mestu. Dala sem smerokaz, vsaj 30-krat pogledala vsa vzvratna ogledala, skozi vsa okna (če bi imela okno na strehi, bi pogledala tudi tja), počasi ustavila vozilo, zapeljala levo, na prazno cesto sredi travnikov, tam obrnila, ponovila vajo s preverjanjem ogledal in smerokazom ter odpeljala na začetno točko. Rezultat: padla. Moj inštruktor se je poskušal pogovoriti s tipom iz komisije. Uporabljal je obrazložitve (»Tu ni blu za past, ampak za par minus točk!«), kletvice (»Bemuboga!«), žaljivke (»A si čorav?!?! Sej, s temi debelimi špegli ni čudnu, da nč ne vidš!«), in barve (v obraz je bil nekaj časa rdeč, potem vijoličen in nato spet rdeč). Všeč mi je bilo, da se je postavil zame. Pomagalo pa, seveda, ni. Pomagalo pa ni niti njemu, ker je bil skoraj ob službo. 

V tretje mi je izpit končno uspelo opraviti. Počutila sem se popolnoma pripravljeno za vožnjo. Z očetom sem šla nekajkrat vozit njegovo stoenko. Kot sopotnik je imel ob moji vožnji podoben pristop kot moj inštruktor do komisije, le besede so bile druge (»Ti imaš prednost ovde! Kaj delaš?!?! Pazi! Nemoj tako. Jaooo… Si normalna? Ko ti dao izpit!!«) Čez en mesec je prodal stoenko in domov pripeljal še čisto svežega, bleščečega, glanc novega HundajPonija (kot smo mu doma rekli). »Vau! A ga grem lahko peljat?« sem bila navdušena. On pa je samo privzdignil obrv in rekel: »Kupi, pa vozi!« In je skril ključe. Denarja za svoj avto nisem imela, zato nadaljnjih sedem let nisem več vozila. Pravzaprav sem bila čisto brez denarja, zato sem na faks, v Koper, štopala.

Relacija Ribnica – Ljubljana in Ljubljana – Koper in nazaj. Štopanje je zanimiva dejavnost. Nikoli ne veš, kdo ti bo ustavil, kdaj ti bo ustavil in ali sploh bo ustavil. Ker ne ustavljajo štoparjem vsi. Ene je strah, drugi želijo mir, tretji so nekomunikativni, četrti nimajo prostora, eni pa imajo »poln avto žene«. »Poln avto žene« izvajajo tisti vozniki moškega spola, ki z veseljem ustavijo mladim puncam in jih na neškodljiv način šarmirajo in si malce polnijo svoj ego. Ko pa je z njimi v avtu žena: takrat držijo volan z obema rokama, gledajo naravnost na cesto oziroma malce bolj v levo in se delajo, da štopark ne vidijo. Obnašat se začnejo, kot da imajo avto preveč poln žene, da bi še koga pobrali … Kar je verjetno tudi res. 

Moraš pa biti na avtoštopu previden, ker se zgodi, da te voznik vpraša: “Kje te lahko dam dol?” Mislim pa, da se mene tisti, ki so me kam peljali preko avtoštopa, gotovo spomnijo. Pa ne zato, ker bi bila tako zanimiva, zabavna, greha vredna ali kaj podobnega. Ampak, ker sem pogosto štopala po študentskem delu, totalno izčrpana, v največji vročini. Ko mi je neznanec ustavil, sem se usedla v vroč avto (takrat so bile klime bolj izjema, kot pravilo!). Uspela sem še reči: »Do Ljubljane, hvala…«, potem pa sem postala vse bolj utrujena. Avto se je zibal, bilo je toplo in kar naenkrat sem zaspala. V avtu z NEZNANIM človekom! Ki ga še nikoli v življenju nisem videla!!! Zdaj si boste mislili: a ni to nevarno, saj ti lahko še silo stori, če spiš v njegovem avtu. Pri meni ni bilo te bojazni, ker je ubogega voznika skoraj kap, ko me je pogledal! Ko sem utrujena, postanem bleda. Zdaj si pa predstavljajte: ustavite dekletu, ki vam pove do kam gre, naslednjič, ko jo pogledate, pa je vsa bleda, skoraj nezavestna, z glavo naslonjeno nazaj in z na stežaj odprtimi usti. Saj ga je vse minilo, ko me je pogledal! Tako pa so se mi vozniki skoraj opravičili, da me morajo zbudit, ko smo prispeli na cilj. »Aja? Ok … mau sem zaspala,« sem vedno obrazložila očitno.

Še bolj utrudljivo je bilo, če sem na avtoštopu morala zamenjati več avtomobilov: štopanje, pa v avto, pa vožnja, pa iz avta, spet štopanje, pa drug avto, vožnja, pa iz avta, pa spet štopanje in tako naprej. Ker je bolj varno, če štopaš v paru, sva pogosto s prijateljico Heleno štopali skupaj. Bil je lep poletni dan, stali sva na štop-placu, izmenično dvigali palec v zrak in upali na prevoz. A nihče ni šel direktno v Ljubljano, zato sva morali zamenjati kar nekaj avtomobilov: kombi, velik avto, majhen avto, avto s 5 vrati, avto na 3 vrata … Enkrat je ena sedela spredaj in bila zadolžena, da se pogovarja z voznikom, drugič druga. Tako je Helena klepetala z voznikom, jaz pa sem zadaj, vsa bleda in z na stežaj odprtimi usti, seveda, tiho zaspala. Tik pred Ljubljano, mi je Helena hotela nekaj reči. Obrnila se je nazaj k meni, me zagledala in rekla:  “Fak, jst sem mislna, des umrla!« Odprla je vrata: »Ej, Luca, ej, u Lublan smo.” Odprla sem oči: »Aja? Ok… mau sem zaspala.« Na kar sem poskušala odpreti vrata in ni bilo kljuke za ven. Zagrabila me je panika. »O, fak, ni tistega za vrata odprt, nima kljuke, ne morm ven! Fak!!!” Helena in voznik sta me nekaj trenutkov zabodeno gledala, nato je Helena privzdignila sprednji sedež in rekla: “Dej se zber! Avto ima troje vrat.” 

Po tem doživetju sem se odločila, da ne bom dovolila, da se to še kdaj zgodi in sem si avto izposodila. V tistih časih sem imela stalno prebivališče prijavljeno v Ribnici, študirala in pretežno živela sem v Kopru, delala sem v Ljubljani, avto pa je imel mariborsko registracijo.  Če kaj ni bilo lahko, je bilo razložiti komu, od kod sem. Mi pravi simpatičen tip: »Živjo, štajerka!« »Ammm, ne, ne, nisem s Štajerske, samo avto je tam registriran. Sem iz Ribnice, Dolenjska,« mu razložim. »A, v Rajbnci žviš?«, poskuša bit duhovit. »Reče se v RIBNICI …« ga popravim »… pravzaprav pa živim v Kopru.« »Si šla s trebuhom za kruhom, biznis pa to, ane,« ne odneha. Zdaj mi ni več tako simpatičen. »Niti ne. Delam v Ljubljani, v Kopru študiram … Pa, saj ni važno,«  poskušam končati to geografsko debato in mu podam roko. »Živjo, jaz sem Lucija.« A se ne da: »Živjo, jaz sem pa Portorož.« V naslednjem trenutku se on smeji svoji opazki, jaz pa sem že v avtu in se vozim daleč stran.

Prvi avto, ki je bil čisto moj, je bil Renault 9. Super mi je služil. Vse dokler se mi ni s tako močjo v rit zaletel Renault 21, da je skoraj nastal nov model Renault 30. Po nesreči je bila 21-ka nevozna, za mojo 9-ko pa je bila proglašena »totalka«, oziroma strokovno rečeno »ekonomsko popolna škoda«. Popolna škoda se razglasi, kadar je strošek popravila tolikšen, da popravilo iz ekonomskih razlogov ni več upravičeno in bi popravilo avtomobila stalo več, kot je bil avtomobil vreden pred nesrečo. S tem, da sem jaz avto še naprej veselo vozila, dokler ni bila zadeva zaključena (oziroma dokler ni prispel denar). 

Moj naslednji avto je bil majhen vijolično moder, s krasno registrsko tablico, na kateri je bilo hudičevo število 666. Je treba posebej povedati, da tablica ni ostala dolgo na svojem mestu? Neke noči je bila prav nič nežno odtrgana z avta. Me prav zanima, kateri hudič mi jo je odnesel.

Potem sem zamenjala znamko. S katero sem še danes nadvse zadovoljna. Le ime ima malce nerodno. Šla sem jo zavarovat na novo zavarovalnico, kjer je potrebno dati ogromno podatkov o avtu: barva, število vrat … In potem me zavarovalna agentka vpraša: »A je kakšna škoda?« »Ja,« pritrdim. Malce presenečeno nadaljuje: »Aja, je avto razbit?« Jaz odgovorim še bolj presenečeno: »Ne …« Agentki očitno nekaj ni čisto jasno, zato me začne spraševati malce počasneje in bolj razločno:  »Kaj pa je poškodovano?« Sedaj sem že malce prestrašena, ko previdno rečem: »Amm, nič …« Gospodična je na koncu s potrpežljivostjo: »Ja, kakšna škoda pa potem je?!?« Stojim kot otrok v prekršku in zdaj že čisto obupano odgovorim: »Škoda Octavia!« 

Rada jo imam, mojo Oktico. Luštno se je z njo voziti naokoli. Ampak mesa je zmanjkalo, energijsko pijačo sem popila, na radiu pa zdaj igra: »Tu je moj dom, tu sem domaaa …« (še en dokaz, da je pozna nočna ura, ker je čas za slovenske glasbene kvote). Ravno prav, ker čez dve ulici bom tudi jaz prispela do doma. Moram pa priznati, da mi je od vseh mojih nadvse zanimivih kilometrov, še vedno najljubši zadnji, ko se zapeljem na domače tlakovce, parkiram, ugasnem avto in srečno prispem domov.